Zanimivo je, kako nas je matrica sistema prepričala, kalupirala človeštvo z občutki krivde, manjvrednosti ter neenakovrednosti. V sistem, kjer je pomanjkanje, ustrahovanje ter ločenost.
Tudi sama priznam … Težko se mi je bilo celo življenje vklapljati in prilagajati samo, da nekam spadaš ali pripadaš, ko pa sem se vedno počutila kot nekakšen »glich (napaka v sistemu)«. Nikoli me niso mogli dati v noben predalček, nobeno škatlo. Vedno sem se počutila kot nekakšnen »sprejemljiv upornik«. Imela sem dneve, ko sem hotela pripadati in biti sprejeta in dneve ko nisem mogla zdržati v kalupu.
Tako sem vedno imela notranje borbe sama s seboj. Želela sem bila v stiku z vsemi, poskusila ugajati, a notranji kompas je hotel biti sam s seboj. Čutila sem, da sem dovolj, da se imam rada, a vendar še vedno je prevladala želja – biti sprejeta od ljudi, biti sprejeta od okolice. Zato sem bila pripravljena iti čez sebe, preko sebe, da sem ugajala vsem, da bi rekli »kako je pridna«.
Po resetirtanju mojega življenja sem prišla do spoznanja, da me je ta matrica skoraj pokončala. Nisem več hotela biti ujetnik tega sistema. V matrici, kjer prevladuje moč, ocenjevanje, kriteriji, certifikati, diplome … V akademskih vodah se meri moč po nazivih, dosežkih, vplivu, poznanstvu … V podjetniških vodah se meri moč po nazivu, po €, po premoženju in imetju, uspehu, itd …
V matrici se primerja, tekmuje, ocenjuje, kritizira, obsoja …
Predstavlja se ideal, katerega nikoli ne moreš doseči …
Nikoli nisi svoboden, nikoli nisi dovolj, nikoli nimaš dovolj, nikoli nisi sprejet iz okolice …
Ko sem izstopila sem spoznala, da sem dovolj kdo sem in kaj sem.
Da ne potrebujem validacije drugih ljudi, da sem dovolj.
Da ne potrebujem biti sprejeta od drugih ljudi, da se počutim sama sprejeta.
A koščki mene so bili ujeti v preteklosti. In danes sem prišla do tega spoznanja in posledično celjenja.
Od osnovne šole, srednje ter fakultete me je bilo vedno strah se izpostavljati in postavljati vprašanja.
Kaj se zgodi, ko se izpostaviš in nekaj vprašaš?
- Prevzemeš nase celotno pozornost prostora
- Si ranljiv
- Te ocenjujejo
- Te lahko kritizirajo
- Te lahko okregajo
Kako se lahko počutiš takrat?
- Da nisi sposoben?
- Da nisi dovolj?
- Da si naredil nekaj narobe?
- Da nisi sprejet?
- Da nisi ljubljen?
Prositi za pomoč je bilo »abort mission«.
Prosila sem za pomoč, le takrat, ko sem že vedela odgovor … iskala sem samo potrditev, da sem na pravi poti … Ker nisem hotela biti nesposobna, ne dovolj naučena. Nisem hotela, da me ocenjujejo, da me kritizirajo ali obsojajo, itd. …
Zavedam se, da v moji preteklosti avtoritete niso tega naredile namensko. Vem, da niso bili naučeni ali vedeli drugače. Pa vendar, sem od te izkušnje ustvarila prepričanje, da je bolj varno vse narediti sama. Da ni varno izstopati. Da ni varno vprašati in prositi za pomoč 1:1. Zaradi takega prepričanja sem po zakonu privlačnosti tudi dobila takšno realnost. Ko sem si le upala prositi za pomoč, sem takoj dobila servirano potrditev prepričanja nazaj. Ni varno.
A danes se zavedam, da temu ni več tako.
Zavedam se, da je varno prositi za pomoč.
Ne potrebujem več potrditve drugih ljudi, da vem kdo sem.
Ne potrebujem več DOKAZOVANJA biti jaz, po sprejemljivem kriteriju drugih.
Ne potrebujem več miselnosti, da biti drugačen je uporniško in nesprejemljivo.
Sama POKAŽEM, kdo sem avtentično, z vsemi čustvi, mojimi pomankljivostmi, preprosto transparentno. Da tudi ti najdeš sebe in svojo moč.
Da si upaš spoznati kdo si!
Da si upaš sprejeti kdo si!
Da si upaš pokazati kdo si!
Tako da, … varno je prositi za POMOČ …
Tu sem zate …
Za brezpogojno sprejetost in vodenje, če me potrebuješ 1:1.
OPOZORILO: Ker pišem bloge v navalu navdiha največkrat ponoči ali čez dan z otroci, znajo tu pa tam ponagajati tipkovniški škrati 🙂
Do naslednjič,
