Že od sredine meseca januarja imam velik izziv.

Ko pride hladno obdobje prinese s seboj različne viroze in številne bolezni.

V podjetjih je veliko odsotnosti in bolnišk.

V vrtcih in šolah so praznejše učilnice.

Kaj pa pri nas podjetnikih? Ko smo sami sebi najbolj zahteven šef?

Ko že sama beseda bolniška ne pride v poštev? Ker če te ravno pol ne manjka in nisi v postelji z visoko vročino; lahko tipkaš na računalniku, lahko upravljaš telefon.

Se pravi lahko delaš!

Lahko se opravičiš za kakšen klic, preložiš sestanek. Vendar gora papirjev in mailov se kopiči. Delegiranje in skrb za izvajanje projektov te vseeno čaka.

Mene že sama misel, da bi bila primorana zmanjšati obseg dela potisne v STISKO!

Priznam! Sem deloholik na zdravljenju. Čez misli mi gre kaj vse bom zamudila in kako bom lahko to vse nadoknadila!

Kot da ni že dovolj izzivov če zboliš sam, kaj pa ko zboli še tvoj otrok? In njegovi sorojenci?

To pa je povsem nova zgodba.

Pri nas doma se je pohod obolenj začel že v drugi polovici meseca januarja. Prvo zboli prvi otrok, za njim še drugi otrok, potem še jaz.

Pričela se je serija tridesetih neprespanih noči, porušitev mesečnega plana, čas hitrih reorganizacij dela in povečano število obiskov v zdravstvenem domu.

IN POTEM SEM KOT VEDNO, PRED NAJTEŽJO IZBIRO: POSKRBETI ZA OTROKA ALI PODJETJE?

Oba pa te seveda potrebujeta. Kolikokrat sem bila jezna nase, ker sem ženska in se pač pričakuje, da poskrbim za otroke in kar tako dam delo v/na podjetju na pavzo.

Kolikokrat sem si želela, da sama sebe kloniram, da bi lahko bila na vseh koncih hkrati. Pa ne gre. Sem samo ena Mojca, katera mora takrat kot krizna menedžerka hitro postavljati prioritete.

Poskrbeti za otroka je takrat moja največja prioriteta. Pa vendar mi ni lahko, ker vem kaj moram potem nadoknaditi.

Zadnji mesec sem bila na 40 % svoje storilnosti in pod faktorjem staranja 90 %.

Faktor staranja?

Veš tisto, ko spiš, pa vendar nič ne spiš!

Ker slišiš in občutiš vsak kašelj in premik otroka v svoji postelji (v kateri še sam nimaš prostora) saj oba otroka spita pri vaju, zaradi bolezenskih okoliščin.

Ko vsakih par minut preverjaš, ali ima otrok vroče čelo in ali je pokrit.

Saveda pa konstantno brišemo noske. Dajemo zdravila tudi 24 h na dan. Ropotamo z inhalatorji in vlažilci zraka cel dan. Brišemo »bruhice«, menjavamo pižamice ter posteljnino tudi sredi noči. Pa še sem kaj pozabila našteti.

To je za vsako mamico težko in stresno obdobje.

Potem pa kuhamo njihove najboljše jedi in hladimo čaje z medom ter limono, z velikim upanjem, da bodo vsaj nekaj pojedli in popili, ker itak že premalo jedo in pijejo.

Največja sreča v nesreči je ta, da si takrat 100 % vzamem čas za njih!

Da so oni moja prioriteta in ne delo in podjetje kot ponavadi.

Da jih tolažim in se z njimi igram. Se v postelji crkljamo, berem pravljice, se ob risankah pod odejico stiskamo na kavču.

Kdaj je čas za delo? Ko bolan otrok spi.

Kdaj pa čas za spanje? Preložen do nadalnjega.

Čas za gospodinjstvo? Med tem časom.

Kako to vse skupaj žonglirati? Misija nemogoče za EGO..

No v glavnem, ta mesec sem imela veliko priložnosti za osebno rast:

– Se sprejeti

– Se ne kritizirati

– Se ne obtoževati

– Iskati ravnotežje med delom in skrb za otroka

– In ko sem zbolela še sama, poskrbeti tudi zase.

Zakaj se sprejeti, se ne kritizirati in se ne obtoževati?

– Ker me je čakalo veliko dela.

– Ker nisem bila prisotna za sodelovce v podjetju.

– Ker nisem bila prisotna za moje stranke.

– Ker sem mogla preklicati številne sestanke in izobraževanja.

– Ker sem morala preložiti par projektov.

– Ker se mi je porušila moja jutranja rutina.

– Ker nisem izpolnjevala svojega nenavadnega priročnika jutranje rutine: Moje boljše življenje se začne z jutrom.

– Ker nisem imela čas za sprehod, kaj šele za trening.

– Ker se je zaradi stresnega/čustvenega prenajedanja nakopičilo par kilogramčkov.

– Ker sem dobila gratis še par mozoljčkov in podočnjake.

– Ker je bilo stanovanje vsak dan »ponovno« razmetano.

– Ker me je čakala gora neopranega in nezlikanega perila.

– Ker so vsi okoli mene delali na VELIKO, jaz pa vendar NE DOVOLJ!

Ja hotela sem biti super ženska in vse obvladati.

Pa vendar vse imeti pod kontrolo, ne gre!

Kaj sem se naučila?

Jaaa NE MOREM IN NOČEM biti super ženska!!!

Sem samo človek in podjetnica z dvema otrokoma (3 in 6 let), ki me potrebujeta ZDAJ!

Dve bitji, ki potrebujeta mojo varnost, gotovost in ljubezen. Da sem za njiju, ko me najbolj potrebujeta pomirjena, ljubezniva in sočutna.

Največji dosežki, ki sem jih lahko v tem primeru dosegla:

– da sem ohranila mirno kri,

– bila hvaležna za trenutno stanje (da ni še slabše),

– ponavljala pozitivne afirmacije (teh je bilo ogromno)

– naredila kolikor pač sem lahko,

– si za DOSEŽEK MESECA priznala, da sem živa, da imam privilegij biti mamica, da sta moja otročka živa in zdrava in da za »službo« delam kar me veseli.

IN TO JE ŽE DOVOLJ.

Do naslednjič,