Ko smo bili otroci smo verjeli, da lahko počnemo, imamo in postanemo vse kar hočemo. Zabavali smo se ob preprostih stvareh. Vse nas je zanimalo. V prihodnosti nismo videli nobenih omejitev. Bili smo polni radosti in svobode.

Kaj se je zgodilo z nami?

Verjetno ko odrastemo, se sprijaznemo, da se obnašamo tako kot se od odraslih pričakuje. Začnemo se obnašati in govoriti kot se pričakuje od svojega poklica, delovnega mesta ali okolice. In zapravimo svoj cel čas za služenje denarja, kot pa ustvarjanju svojega življenja.

Začnemo verjeti zgodbicam, okolici, govoricam, da je treba delati težko, da se zasluži denar. Dobimo ljubeč/sovražen odnos do denarja. Nujno ga potrebujemo za življenje, a sovražimo ga ker moramo dati svojo življenjsko energijo zanj. Postanemo zagrenjeni, razočarani nad svojim življenjem. Časa nimamo in življenje nam polzi skozi prste, ne da bi se ga sploh zavedali. Zavedali trenutka.

Moje osebno dramilo so bile ponavljajoče se pregorelosti, začetki depresije. Univerzum/bog/najvišja sila, me je dramila. Zbudi se, zamujaš življenje! Odpri oči, dihaj, smej se, zabavaj se!

Bil je dolg proces zavedanja, da ne glede kaj se mi zgodi, imam samo jaz moč, da izberem svoj odziv na to. Ko mi je prišlo v navado, da v vsakem dogodku iščem pozitivno, se je moje življenje premaknilo na višjo raven. Ko sem začela obvladovati svoje misli in odzive na dogodke, sem prevzela nadzor nad svojo usodo.

V življenju ni napak, so samo nauki. Negativnih dogodkov ni, so samo priložnosti za rast, učenje in napredovanje na dolgi poti k samoobvladovanju. Težave krepijo. Celo bolečina je lahko čudovita učiteljica. Da presežeš bolečino, jo moraš najprej doživeti.

Zato najprej nehaj presojati dogodke kot pozitivne ali negativne.

Raje jih samo doživi, se jih veseli in se uči iz njih. Vsak dogodek ti ponuja nauke. Ti mali nauki so gorivo za tvojo notranjo in zunanjo rast. Tudi če doživiš izzid, ki ga nisi pričakoval in si malce razočaran, se spomni, da univerzum/bog/višja sila vedno poskrbi, da če se ti zaprejeo ena vrata, se odprejo druga.

Ko boš stalno uporabljal to v svojem vsakodnevnem življenju in začel uporabljati svoj um, da boš vsak dogodek prevedel v pozitivnega, krepilnega, boš za vedno pregnal skrbi. Ne boš več ujetnik lastne preteklosti. Postal boš arhitekt svoje prihodnosti.

Upaj si obrisati prah is svojih sanj. Vse kar ustvariš v zunanjem svetu, se je začelo enkrat v tvojem notranjem svetu, na barvitem zaslonu tvojega uma, tvoje domišlije.

Ko se naučiš prevzemati nadzor nad svojimi mislimi in si živo predstavljaš, vizualiziraš vse kar si želiš od svojega življenja. Si v stanju popolnega pričakovanja, boš dostopal do resničnih potencialov svojega uma in si ustvaril čarobno življenje, ki si ga vsekakor zaslužiš.

Začela sva živeti življenje, ustvarjati svojo boljšo prihodnost.

Zavedava se o pomembnosti jutranje rutine. Da se najnino boljše življenje začne že z jutrom. Napisala in izdala sem tudi nenavadni priročnik jutranje rutine z naslovom “MOJE BOLJŠE ŽIVLJENJE SE ZAČNE Z JUTROM”.

Zavedava se, da s svojimi mislimi oblikujeva svoj svet in da je kakovost najinega življenja odvisna od bogastva najinih misli.

Uživava v procesu osebne rasti in delo nama je postala igra.

Od danes naprej pozabi na preteklost. Drzni si sanjati da si več, kakor vsota trenutnih okoliščin. Pričakuj najboljše.

Začni spet ceniti življenje in vseh majhnih malenkosti. Danes sem prvič v svojem življenju si res prepustila trenutku in uživala v polzenju dežnih kapljic po mojem obrazu. Prava senzacionalna masaža obraza je to bila. Tako srečna sem bila, da so se pridružile še solze sreče.

Ne pozabi sanjati na veliko, postavljati cilje, saj ti dajejo našemu življenju energijo.

Nikoli pa ne odrivaj sreče zaradi dosežkov, certifikatov ter priznanj.

Nikoli ne odlagaj na pozneje stvari, ki so pomembne za tvoje dobro počutje in zadovoljstvo.

Nikoli ne prelagaj življenje na pozneje. Danes je dan, ki ga je potrebno živeti na polno, ne pa takrat »enkrat ko bom,…« ali pa »ko bom v penziji«.

Včasih sem prelagala svoje življenje, na potem. Enkrat ko bom …

Da bom potovala, ko bom starejša. Da bom brala knjige, ko bodo otroci odrasli. Da bom bogatila svoj um in skrbela za telo, ko bom imela dovolj na bančnem računu in si bom lahko privoščila razkošje prostega časa. Da bova oba z mojim možem kot starša več doma, ko bomo zaposlili še par novih sodelavcev, ki naju bodo razbremenili.

Ugotovila sva, da je malo stvari pomembnejših kot pa biti del otroštva svojih otrok.

Da ni drugo bolj pomembno kot prvi koraki svojih otrok in čas da ustvarimo dom ter da otroka poznata svoja starša.

Kajti nič ni pomembnejše od tega, da jima pokažem, da sta pomembnejša od mojega telefona, pomembnejša od mojega računalnika, pomembnejša od najinega podjetja.

Vse kar potrebujeta je najino ljubezen.

Do naslednjič,